Kolesarji trpimo, mar ne?

Nič o tem, kako 'odlična vožnja' je za vami, ne priča bolj kot plazenje domov z zadnjimi atomi moči, krči v nogah in dvomi v to, ali boste sploh še kdaj spet normalno hodili. Zakaj torej Strava ne beleži našega trpljenja? Navsezadnje, če kolesarji že trpimo, imejmo vsaj kaj od tega in se s tem pohvalimo.

19. 5. 2025 Življenjski slog Šport Kolesarstvo

Strava beleži hitrost, višinske metre in celo trud, toda kje je priznanje za tisto vožnjo, ko so se noge spremenile v žele, pljuča vložila uradni protest, duša pa je zapustila telo tam nekje na zadnjem (ali pa je bil predzadnji?) vzponu? Strava je spregledala najbolj poduhovljeno izmed vseh kolesarskih izkušenj: popolno, srce in dušo parajočo bedo.

Kakšen bi bil Stravin indikator trpljenja?
Vsekakor bi bila to revolucionarna nova metrika, ki ji ni pomembno, kako hitri ste bili – pomembno ji je le, kako grozno ste se počutili. Idealna bi bila za tiste začetnike, ki na vrhu vzpona komaj dihajo, medtem ko opazujejo druge, kako se proti vrhu lagodno vzpenjajo. To bi bila tudi popolna rešitev za tiste kolesarje, ki niso konkurenčni pri plezanju na najvišje kline običajnih ‘leaderboardov’, a zagotovo še kako trpijo, medtem ko skušajo zlesti do tja. Kakšna motivacija bi to bila!

Predstavljajte si to kot lestvico bolečine, ki vam končno daje pravico do hvaljenja s tem, da ste uspeli preživeti v najbolj absurdno bednih pogojih. Medtem ko se tradicionalne metrike osredotočajo na kolesarjevo zmogljivost, bi se ocena trpljenja v celoti osredotočila na surovo, nefiltrirano trpljenje. Ker to je bistvo kolesarjenja, mar ne? In to bi bil ultimativni dokaz vaše duševne trdnosti, vzdržljivosti in vztrajnosti.

A kako bi se to lahko izračunalo?
To je najtežje vprašanje. Kako aplikacija ocenjuje psihološko travmo? Čeprav bi bilo morda zabavno imeti ob sebi psihologa, ki bi poslušal vaše stokanje vsakič, ko sedete na kolo, to pač ni najbolj stroškovno učinkovit način za doseganje tega cilja. Zato se raje osredotočimo na dobre stare algoritme.

Stravin algoritem bi moral upoštevati številne načine, na katere lahko kolesar popolnoma uniči svoje telo, dušo in duha. Nabiranje višinskih metrov bi bilo ključno, saj nič ne vključuje »trpljenja« bolj kot mukotrpno vzpenjanje po tako strmem klancu, da vmes začnete resno razmišljati o kakem drugem hobiju, recimo balinanju. Dlje ko obupano strmite v svoj GPS, medtem ko se naklon dvigne na dvomestno številko, višji je vaš ‘indikator trpljenja’. Dodatne točke dobite, če ste kdaj sestopili in potisnili kolo, medtem ko ste se pretvarjali, da »občudujete pokrajino«.
Tudi temperatura bi tu igrala pomembno vlogo, saj trpljenje najbolje občutimo v ekstremnih vremenskih razmerah. Če voda v vašem bidonu pod žgočim soncem zavre ali sredi zime zmrzne v neuporabno ledeno opeko, bi morala Strava prepoznati v tem vaše trpljenje.

Hitrost vetra bi bila še en pomemben dejavnik. Vsak kolesar ve, da je veter v hrbet le mit, medtem ko je veter v prsa kruta resničnost. Namenjen pa je le temu, da (z)lomi vašo voljo do življenja. Če ste se kdaj počutili, kot da na polno kolesarite skozi gost zračni sirup, medtem pa dejansko ostajate na istem mestu, vedite, da bi se v tem primeru vaš indikator trpljenja močno povečal.

Čeprav je narava kruta gospodarica, ni edina, ki vas lahko med vožnjo postavi pred hude preizkušnje telesa in duha. Mehanske težave s kolesom bi imele lahko pomembno vlogo pri izračunu vaše skupne ocene trpljenja. Strgana veriga, tri zaporedna predrtja pnevmatike ali skrivnostna odpoved vseh prestav razen ene bi znatno povečali vaš izkupiček točk. Dodatne točke bi dobili, če bi morali kot MacGyver zadevo popraviti čisto sami zgolj z uporabo zadrg in molitvic.
Največ točk pa bi prejeli za svoje pihanje in sopenje, medtem ko mukoma premagujete sami sebe. To bi lahko storili tako, da bi Stravo povezali z mikrofonom telefona in si dali duška s ključnimi besedami, ki pa niso za javnost (a vsi vemo, katere so mišljene).

Cycling_Peloton_6484885b

Drugačna Strava
Ste pripravljeni na drugačno Stravo? Poročila o vožnjah ne bi bila več zgodbe o moči ali osebnih rekordih, temveč o tem, kdo je najbolj trpel. Namesto tekmovanja v hitrosti bi se skupinske vožnje spremenile v tekmovanja v trpljenju, kjer bi kolesarji namerno izbirali najbolj brutalne poti, da bi dosegli boljše rezultate. Več hribov, slabše vreme in manj prigrizkov, tem bolje. Postanek v gostilni? To je za luzerje. Pravi kolesarji se prebijajo skozi halucinacije, ki jih povzroča lakota, samo zato, da bi izboljšali svoj rezultat, kar se tiče trpljenja.

Pojavili bi se novi izzivi, kjer bi šlo za to, kakšna je vaša vzdržljivost v čisti bedi. »Jokaj vsaj enkrat na furo« in podobni izzivi bi spodbujali premagovanje zadnjih meja izčrpanosti.

Vendar ne bi bilo vse tako slabo. Stranska posledica gonje za čim večjim trpljenjem bi bilo to, da bi kolesarji postali močnejši. Izboljšala bi se njihova vzdržljivost, mentalna trdnost in splošna telesna pripravljenost. Tisti, ki so se nekoč izogibali hribov, bi jih zdaj aktivno iskali, kolesarji, ki so s seboj tudi na kratke vožnje nosili energijske ploščice, pa bi se naučili preživeti zgolj z močjo volje (in morda s pomočjo ukradene vrečke sladkorja iz obcestne kavarne). Indikator trpljenja ni bil na začetku morda res šala , a na koncu bi tako dobili najbolj vzdržljive kolesarje, kar jih je svet kdaj videl.

Najbolj smešno pri vsem tem je, da profesionalni kolesarji nam, navadnim smrtnikom, tega veselja ne morejo vzeti. Nikoli več ne bodo nikjer trpeli tako zelo, kot to (skoraj povsod) zmoremo mi, čisti amaterji.
Navsezadnje kolesarji neizpodbitno ljubimo trpljenje. Nekaj nenavadno zadovoljujočega je v tem, da se zbujamo ob zori in kolesarimo v ledenem dežju, se mučimo s ponavljajočimi se vzponi in trmasto zavračamo klic na pomoč, tudi ko obtičimo na desetine kilometrov stran od doma. Indikator trpljenja torej ne bi bil le dobrodošla nova metrika.. Postal bi novi sveti gral kolesarskih metrik, nekaj, na kar bi bili kolesarji lahko zares ponosni.

Pravo vprašanje ni, ali bo Strava kdaj predstavila to funkcijo, temveč zakaj se to še ni zgodilo. Kaj mislite vi?

Avtor: Martin Atanasov, We Love Cycling