130 kilometrov za 130 let: pot skozi srce Gorenjske
Najin kolesarski krog se je začel in končal v Škofji Loki, vmes pa zajel skoraj vse, kar Gorenjska ponuja – serpentine, klance, spuste, gozdove, razglede, sonce, veter in tudi jabolčni zavitek, ki me je rešil pred razpadom sistema. To je zgodba o čudoviti, a zahtevni turi, ki ti napolni noge in srce.
4. 7. 2025 Življenjski slog Šport KolesarstvoTekst: Uroš Bitenc
Škofja Loka – Soriška planina – Bohinjska Bistrica – Pokljuka – Bled – Kranj – Škofja Loka.
🚴♂️ 135 km
📈 2.200 višinskih metrov
Prvi test: Soriška planina
Vzpon na Soriško planino je resen že takoj s štarta. Gre za devet kilometrov z 8-odstotnim povprečnim naklonom, kar pomeni, da tu res ni šale. Prvi del je razgiban, s serpentinami, ki te popeljejo visoko nad Železnike. Vzpenjanje v zgodnjih urah dneva je prijetno, saj gozdovi ponujajo nekaj sence, zrak pa še ni razbeljen.
Ko prideš do vasi Sorica, cesta celo malo popusti, pogledi pa se odprejo v dolino in proti vrhu Soriške planine. Od tu dalje pa klanec spet pokaže zobe – zadnja dva kilometra le redko popustita pod 8 %. Ampak nagrada je sladka: počitek na vrhu, osvežujoča kokakola in prvi resen občutek zmage.
Nora vožnja v dolino
Če je bil vzpon preizkus volje, je spust proti Bohinjski Bistrici čisti užitek. Ovinki so ravno pravšnji, cesta večinoma lepa, le tu in tam zelo ozka. Adrenalina je torej ravno prav. Gor si skoraj eno uro grizeš kolena, dol si v desetih minutah. Malo krivično, ampak tako pač je v hribih.
Mlinčkanje na Pokljuko
Naslednji izziv: Pokljuka. Petnajst kilometrov vzpona in okoli 700 višinskih metrov. Naklon je bolj prizanesljiv (4,6 %), ampak dolžina in poletna vročina opravita svoje.
Vmes se cesta večkrat poravna ali celo rahlo spusti, kar da nekaj psihološke prednosti. Okolica pa kar kliče po oddihu – planine, vikendi, razgledi in tiste klasične misli: "Kaj pa če bi tudi jaz kdaj imel kaj tukaj, v tem miru?" Ampak potem te realnost udari z zadnjimi 8 kilometri, ki se vlečejo kot ponedeljkovo dopoldne – stalnih 3 % naklona, nič posebnega na papirju, ampak ko imaš že prazno baterijo, se vleče bolj kot kateri koli klanec prej.
Tukaj sem imel svojo prvo krizo. Luka je bil še vedno v formi, jaz pa sem mu le še komaj sledil. Na srečo me je rešil – ne z energetsko ploščico, ampak z motivacijo, zavetrjem in predvsem štrudlom na vrhu. Topel, domač, ravno prav sladek. Redko je bil kak štrudl bolj zaslužen.
Dol v dolino, in to z nasmehom
Spust s Pokljuke do Bleda je dolg skoraj 30 kilometrov in je pravi balzam za dušo in noge. Kilometri kar letijo mimo, cesta lepo teče, ti pa se končno lahko malo sprostiš in zadihano uživaš v hitrosti.
Zadnji del: vročina, veter in volja
Bled – Naklo – Kranj – Škofja Loka. Ravno, ampak ne lahkotno. Midva sva imela »srečo« s temperaturami – števec je kazal do 38 °C. In ko ti v glavo piha vroč veter, se tudi ravnina spremeni v klanec. Ampak ko se približaš domačim krajem, dobiš nov zagon in dodatno energijo.
Na Sorškem polju, ko nama je števec pokazal 130 kilometrov, sva naredila mini slavje – selfie s števcem, par »vse najboljše, Škoda« (ker si zasluži) in potem še zadnji hupserčki do cilja.
Končna bilanca: 135 kilometrov. Precej znoja, veliko smeha, malo krize, ena kokakola, en štrudl in dobra družba. Trasa še zdaleč ni enostavna, je pa zagotovo ena tistih, ki ti ostane v spominu. Priporočam – če le imate "noge" in družbo, kot je Luka.
Luka Kandare
je eden tistih srečnežev, ki so si v nagradnem izzivu za člane Strava kluba We Love Cycling Slovenija prislužili udeležbo na L'Etape du Tour de France. 20. julija se bo spopadel s 4500 višinskimi metri in 130 kilometri francoskih cest, nekaj dni kasneje pa mu bodo na tej isti trasi sledili profesionalci na 19. etapi Dirke po Franciji.
Na L'Etape se Luka pripravlja tako, da dela daljše vožnje, zaradi varnosti pa je odpovedal udeležbo na vseh kolesarskih dirkah, da ne bi slučajno prišlo do poškodbe, ki bi mu preprečila odhod v Francijo. Prav to se je namreč na žalost zgodilo Janiju Bizjaku, ki je za to, da se bi kvalificiral za udeležbo na L'Etape du Tour, v eni vožnji naredil celo 10 tisoč višinskih metrov.
Luka sicer prihaja iz Blok, zaradi študija se je preselil v Kranj, nato pa v Škofji Loki našel ljubezen in tam tudi ostal. Kako pa se je znašel na kolesu? "Kriva" je bila poškodba rame, zaradi katere je opustil fitnes in crossfit ter se usedel na gorsko kolo. Leto kasneje si je prijatelj kupil cestno kolo in ga zmotiviral, da si ga je Luka kupil tudi sam. Tako se zadnja tri leta ukvarja s cestnim kolesarjenjem. Njegova najdaljša vožnja? 210 kilometrov v 8 urah.
