130 kilometrov za 130 let: na morje

Trzin – Ljubljana – Vrhnika – Planina – Postojna – Divača – Kozina – Črni Kal – Ankaran – Debeli rtič
🚴‍♂️ 130 km | 📈 ~1.000 m višincev 

Moja prva solo vožnja na morje. Lahko je hitra, lahko jo vzameš bolj turistično. Ampak največja nagrada je na koncu sezuti kolesarske čevlje, stopiti v morje in vedeti, da si tja prišel na pogon lastnih nog.

Jutranji štart in mesto duhov

Štart ob 6:40, ravno s sončnim vzhodom. Prvi obrati pedal so bili še sveži. Ta občutek bom čez nekaj tednov že pošteno pogrešal ... Pričakoval sem boj za vsak meter skozi Ljubljano zaradi prometa, a nedeljsko jutro me je presenetilo. Mesto je bilo prazno. Edini minus? Na križiščih sem se vseeno moral ustaviti.

Od Ljubljane do Vrhnike je dobrih 20 kilometrov ravnine. Lepo za ogrevanje, malo pa tudi preizkus potrpežljivosti, ker se zdi, da kar traja in traja ...

Prvi resnejši zalogaj – Vrhniški klanec

5 kilometrov, približno 200 višincev in povprečen naklon 4 %. Za tiste v top formi je to morda samo “vrhniški”, brez klanec na koncu. Zame pa vseeno klanec z veliko začetnico. Na vrhu me je pričakal lep spust proti Logatcu, nato še nekaj ravnine do odcepa za Planino. Tu sledi tisti “kisli” kilometer – položen, a siten vzpon z 1–3 % naklona, ki ti na skrivaj pobere vse moči. Ampak kot vedno – kar gre gor, mora tudi dol. In kmalu se odpre razgled na Planinsko polje, ki ti nehote nariše nasmeh na obraz.

Vzpon do Postojne in … “Postojnanka”

Iz Planine vodi čudovita, zavita cesta, priljubljena med motoristi, ki te v treh kilometrih (121 višincev, 3,7 % naklona) pripelje do Postojne. Bil sem točno na polovici trase – kar je bila popolna priložnost za “Postojnanko” (postojanka + Postojna = logično 😄). Hladna kokakola, sveža voda v bidonih in gremo naprej.

Flandrijski del

Mimo Nanosa in čez Divačo proti Kozini je cesta pravi “Flandrijec” – nenehno gor in dol. Pravilo je jasno: navzdol leti, navzgor boli. Tukaj se kilometri nabirajo počasneje, a z vsako grbino se bolj približuješ cilju.

Črni Kal in otroška nostalgija

Zadnji vzpon na trasi je tik pred Črnim Kalom in verjetno najbolj legendarnim spustom v Sloveniji. Za mojo generacijo je to nostalgičen trenutek. Spominjam se, kako smo kot otroci sedeli v avtobusu na poti v kolonijo in se z avtobusa drli: "Mooorje!"

Spust je bil vroč, kot bi nekdo prižgal ogromen fen, ki me je spremljal vse do Ankarana. In potem tisti trenutek, ko zavohaš morje, dobiš še zadnji val energije in ga odbrcaš do Debelega rtiča.